Primarne strukturne vrste zaščitnih pokrovov za mobilne telefone vključujejo integrirane (fiksne) enote, dvo-delne sklope (osnovni okvir/zaščitna kletka in pokrovna plošča) in snemljive sisteme. Integrirana struktura je preprosta, nizka-cena in ponuja odlično učinkovitost zaščite; vendar pa ovira popravilo notranjih komponent. Dvodelna -struktura olajša doziranje lepila in popravila, čeprav povzroča višje stroške in lahko povzroči večjo skupno višino. Snemljivi sistemi so običajno sestavljeni iz podnožja (zaščitnega okvirja), ki je prispajkano na tiskano vezje, in zaskočnega -zaščitnega pokrova, zaradi česar so zelo priročni za vzdrževanje.
Materiali, ki se uporabljajo za zaščitne pokrove, morajo imeti dobro električno in magnetno prevodnost, kot tudi odlično mehansko trdnost, sposobnost obdelave in spajkanje. Pogosti materiali vključujejo nikljevo srebro/bakrov nikelj (npr. C7521), nerjavno jeklo (npr. SUS304), belo pločevino (kositreno -jeklo) in berilijev baker. Kupronikel ponuja nekoliko nižjo učinkovitost zaščite, vendar je enostaven za spajkanje; nerjavno jeklo zagotavlja vrhunsko zaščito in visoko trdnost, vendar ga je težje spajkati; bela pločevina pa je poceni, vendar ponuja najnižjo učinkovitost zaščite.
Zaščitni pokrovi se v glavnem izdelujejo z matricami za vtiskovanje, ki so razvrščene v eno-stopenjske matrice in progresivne matrice. Proizvodni proces običajno vključuje več stopenj, vključno z brušenjem, oblikovanjem, luknjanjem in nanosom izolirnega traku.
Glavne konstrukcijske specifikacije vključujejo: ugrezni kot, ki je običajno v razponu od 2 stopinj do 4 stopinj; reliefni dizajni na vogalih za zagotovitev-prileganja brez vrzeli po montaži; vključitev pravilno oblikovane (npr. kvadratne) površine priseske v težišču-ki je večja od izbire SMT-in-namestitvene šobe stroja-za olajšanje avtomatiziranega sestavljanja; zagotavljanje določenih kanalov za doziranje lepila okoli čipov BGA z najmanjšo razdaljo do točenja 2 mm; in vgradnjo perforacij "poštnih znamk" na spoje ščitnega okvirja za lažje rezanje in odstranjevanje med popravili. Za preprečitev premostitve spajkanja med sestavljanjem vmesnik za spajkanje pogosto uporablja strukturo podnožja "velikega zidu"-, ki je običajno izmeničen vzorec 2 mm kontaktnih točk in 1 mm vrzeli.
Metode za pritrditev in pritrjevanje zaščitnih pokrovov vključujejo predvsem spajkanje, zaskočno-pritrjevanje in pritrditev z vijaki. Metode spajkanja obsegajo neposredno spajkanje eno-delnih enot in spajkanje dvo-delnih sklopov (osnovni okvir + pokrov); prvi je nizek-strošek, vendar nepriročen za popravila, medtem ko drugi olajša popravila, vendar zahteva izdelavo dveh ločenih kompletov matric za žigosanje. Strukture Snap{7}}fit izkoriščajo prepletenost izboklin in ustreznih lukenj za doseganje varne pritrditve.
